Na Kontovelu

  • Stampa

Alojz Gradnik


Na Kontovelu

 

Po stezah hodim, v vetru oljka niha,
vsa polja s kamenjem so posejana,
zorečo ajdo je ožgala slana,
a suha zemlja še živi in diha.
Zvonik je siv in sivi tihi dvori.
Je vonj bažilik to in rožmarina?
In že blešči se tam morja brežina
in že žume ob nji zeleni bori.
O zemlja dobra, zemlja neminljiva,
o zemlja kamnata, o zemlja bridka,
še bolj na svoje grudi jih prikleni.
Saj ta nemirna voda, ki se peni
in vstaja, pada in se spet preliva,
ne bo nikoli dala jim počitka.